Čistilni robot WALL-E in Jež v megli

Strokovnjaka vizualne komunikacije. Mojstra, ki znata dobro zgodbo povedati brez besed. Sodelavca v stroki, kjer je bolj kot marsikje drugje pomembna domišljija. Rok Predin in Richard Barnett prihajata iz produkcijske hiše Trunk Animation, kjer Rok deluje kot direktor animacij, Richard pa kot izvršni direktor. Na SOF-u bosta predstavila pregled najboljših zgodb produkcijske hiše. Slovenski del dua želi z njim koga izmed poslušalcev opogumiti za skok čez mejo, predvsem pa želita poslušalcem približati dinamično naravo londonske vizualne produkcije. Ista vprašanja, ista produkcijska hiša, dva sogovornika.

Kako z vizualnimi komunikacijami doseči želene ciljne skupine?

Rok: Vizualna komunikacija je zelo širok pojem. Zaobjema iste vsebinske razsežnosti kot vsak drug govor. V svetu komercialne vizualne produkcije je smiselno govoriti o ciljnih skupinah takrat, ko uporabljamo specifičen nagovor za točno določeno publiko. Za komunikacijo je treba imeti partnerja in pomaga, če se razumeta. Je pa res, da je vizualna komunikacija zakoreninjena zelo globoko v naših glavah. Angleži pravijo, “a picture paints a thousand words”.

Richard: Jasno je, da se različni ljudje na komunikacije odzivajo na zelo različne načine. To je odvisno od dolge vrste značilnosti, kot so spol, starost, zanimanje itd., vendar nismo vsi enaki. Zaradi tega je treba res dobro premisliti, kakšno je tvoje občinstvo, in natančno upoštevati, kaj mu je všeč ter na kaj se bo odzvalo. Animacija, ilustracija, gibanje, pripovedovalec, oblikovanje zvoka in glasba so poleg celotne režije izdelka osnovna orodja. Osredotočimo se na posamezna orodja in jih prilagodimo za vsako občinstvo posebej.

Je animacijska tehnologija v koraku z domišljijo? Ali tehnologija usmerja domišljijo?

Rok: Tehnologija je orodje, ki ga je treba uporabljati z določenim namenom. Uporabljamo različne tehnike/tehnologije, da izrazimo različne vsebine in ne obratno. Seveda je izjemnega pomena, da si vešč v uporabi izbranega orodja, in da imaš dostop do kar se da kakovostnih tehnoloških opcij, vendar je pomembneje, da obstaja med vsebino in izrazno tehniko smiselna vez. Vsak, ki se giblje v vodah kreativne produkcije, vam lahko pove, da bo domišljija zmeraj pritiskala na zgornjo mejo tehnološkega razvoja.

Richard: Domišljija je pri animaciji ključna, saj lahko ustvariš vse, kar si lahko predstavljaš. Tehnologija ne sme nikoli usmerjati domišljije, lahko je zgolj orodje za pomoč.

Videospot Doom and Gloom skupine Rolling Stones se zdi preprosta animacija. Tako preprosta, da jo komajda opaziš. Namenoma?

Rok: Animacija je v tem spotu vseprisotna. V celoti je bil ustvarjen v računalniku, zato je bilo treba vsako sličico na določen način umetno ustvariti. Animacija ni gonilo zgolj razpoznavnih likov in karakterjev, o njej govorimo tudi, kadar animiramo besede, abstraktne vsebine, kamero ipd.

Richard: V svojem bistvu animacija pomeni 25 slik, ki se pred tvojimi očmi gibljejo tako hitro, da ne dojameš, kaj gledaš. Obdelava pri Doom and Gloom je v celoti temeljila na zamisli, da videospot nastaja s pomočjo barve.

Kako gre slovenski produkciji na področju animacije?

Rok: Moram priznati, da sem zelo slabo informiran o slovenski animacijski produkciji, zato bi se vzdržal komentarja. Zagotovo smo pa del zelo bogate in izjemno kakovostne vzhodno evropske animacijske tradicije.

Richard: V Sloveniji nastaja kar nekaj odličnih animiranih projektov, toda pripovedništvo je vedno mogoče še izboljšati, kar velja povsod na svetu.

V katero smer se bo vizualna komunikacija razvijala v prihodnosti?

Rok: Mislim, da je naslednja velika noviteta VR, virtualna realnost. Še posebej, odkar je možno takšne stvari izkusiti s pomočjo nastavka za prenosni telefon. Predvidevam, da se bodo na tem področju odprle zanimive možnosti za pripovedovanje zgodb. Eskapizem, ki ga nova tehnologija ponuja, je zelo mamljiv.

Richard: Živimo v svetu, polnem vizualne komunikacije, ki pa se nenehno spreminja. Pravijo, da je zmožnost koncentracije ljudi čedalje krajša in da televizije ne gleda nihče več, po drugi strani pa nastaja čedalje več novih nadaljevank, dolgih in počasnih dramskih serij, od katerih so ljudje postali odvisni. Predstavljam si, da bo v prihodnosti prevladal bolj poglobljen (immersive) svet vizualnih komunikacij, enako kot se dogaja v gledališču, kjer prihaja do premika od odra k bolj poglobljenim zgodbam, odigranim na zanimivih lokacijah.

Kako pomembno je, da gledalec prepozna animacijo?

Rok: Pomembno je, da se te izkušnja na neki ravni dotakne. Vsak bo od nje odnesel toliko, kolikor bo pripravljen in sposoben. Večplastnost je zame dobrodošla, če ne celo nujna. Od viška glava ne boli pravijo. Pomembno je, da imaš ob gledanju možnost prepoznati tiste vsebine, ki so ti blizu.

Richard: Animacija ima nešteto pojavnih oblik, vse od zapletene računalniške grafike in vizualnih učinkov do knjižic z risbami, ki z listanjem tvorijo gibljive podobe (palčni kino). Vsaka oblika ima svoj namen in kar koli narediš, si želiš, da bi se ljudje odzvali tako, kot si si zamislil. Npr., če želiš imeti animacijo neopazno vpeto v posneto akcijsko sekvenco, potem nočeš, da ljudi zmoti in da pomislijo: “Poglej, to je animirano”, ampak želiš, da jo ignorirajo in ostanejo potopljeni v zgodbo. Kadar pa uporabljaš določeno gradivo za okrepitev sporočila, takrat seveda želiš pritegniti pozornost na samo izvedbo.

Kakšna je razlika med umetniškim ustvarjanjem in produkcijo kampanj za trženje blagovne znamke?

Rok: Razlika je ogromna. Kadar pripravljaš komercialno produkcijo, si seveda v službi klienta, ki ima pri realizaciji zadnjo besedo. V taksnih primerih je tvoja naloga, da si pridobiš njegovo zaupanje in da imaš posluh ter občutek za njegove želje. Hkrati je treba krmariti med denarjem, ki ga imaš za realizacijo na voljo, časom, ki ga imaš na razpolago, ter kakovostjo končnega izdelka. Lastna umetniška produkcija prihaja iz popolnoma drugačnega vzgiba. Takrat je tvoja glavna naloga, da ohraniš tisto prvotno iskro, zaradi katere se ti je zdelo vredno nekaj ustvariti.

Richard: Do določene mere je pripovedništvo povsem enako, ne glede na nalogo. Gledalca mora pritegniti in ga popeljati na vnaprej načrtovano potovanje. Edina razlika med umetniškim in komercialnim je v odzivu občinstva po ogledu filma – če je ta umetniški, je zaželeno, da gledalci razmislijo in se sami pri sebi odločijo, kaj je vse skupaj pravzaprav pomenilo. Pri filmih komercialne narave pa hočeš, da gledalci nekaj storijo, bodisi nekaj kupijo ali se vedejo na določen način itd.; gre za nadzor.

Na SOF-u boste predstavili svoje projekte.

Rok: Obiskovalcem želiva predstaviti lastno zgodbo skozi dela, ki smo jih opravili v preteklih letih. Približati jim želiva dinamično naravo londonske komercialne vizualne produkcije in jo postaviti v osebno luč. Prav tako si želim koga opogumiti, da skoči čez mejo in si nabere izkušnje.

Richard: Želim si, da bi razumeli vse različne oblike komunikacije, ki smo jih uporabili pri snovanju večplastne zgodbe. Vse je bilo prilagojeno za krepitev sporočila – od ilustracije in animacije do oblikovanja zvoka ter glasbe.

S čim se v zasebnem življenju lažje soočate, s pravo ali navidezno resničnostjo?

Rok: Navidezna resničnost je enako resnična kot resnična resničnost, se pravi obe sta resnični in obe sta navidezni. Druga drugi držita ogledalo in sta na tak način ujeti v neskončnem plesu. V navidezni resničnosti ima vsaka stvar smisel in pomen, vendar se mora zaradi tega odpovedati določeni dinamiki in fluidnosti pomena, ki ga je imela v resnični resničnosti. Prepričan sem, da smo vsi s tega pogleda dvoživke, in da živimo v obeh svetovih. Sam bi se težko odločil, kateri mi je bližje oziroma, katerega bolje obvladam.

Richard: Z dejstvi. Resničnostjo. Življenjem.

V vlogi katerega animiranega lika bi se najbolje počutili?

Rok: Spremenil bi se v ježka iz Norsteinovega filma “Jež v megli”. Njegova poetična in zasanjana dogodivščina mi je pisana na kožo.

Richard: WALL-E, ker je radoveden, skrben in celo rad pospravlja.

Rok Predin in Richard Barnett iz londonske produkcijske hiše Trunk Animation