SOF Okrogla miza: Kodeks kot orodje za kreativno izražanje

Govorci: dr. Roman Berčon, dr. Marko Milosavljević, izr. prof. dr. Andraž Teršek, pogovor je vodil Cene Grčar

”Mislim, da je naslov konference fantastičen,” entuziastično začne dr. Andraž Teršek, univerzitetni učitelj Pedagoške fakultete na Primorski univerzi. ”V tem naslovu leži odgovor na vprašanje: oglaševanje z regulacijo ali ne? Moj odgovor je preprost. Oglaševanje brez kakršnekoli regulacije. Popoln izgon regulacije iz oglaševanja.”

Cene Grčar, odvetnik Pro Plusa in podpredsednik nove sestave Oglaševalskega razsodišča, povpraša dr. Marka Milosavljeviča, izrednega profesorja na Fakulteti za družbene vede, kakšen je pravzaprav razlog za zmago Donalda Trumpa. So to oglasi ali družbena omrežja? ”To je vprašanje za milijon dolarjev,” suvereno odgovori Milosavljevič. ”Stvar je v samoregulaciji. Ta ne funkcionira. Ne medijska, ne zdravniška. Twitter pa ravna popolnoma arbitrarno. Regulacija deluje zgolj v narekovajih, ampak je slaba oz. vedno slabša. Kakovost kadrov pri nas se radikalno znižuje, sama regulacija pa ne deluje, ker je plod nesposobnih ljudi.” Teršek nato zavzeto doda, da je Milosavljevičev govor pravzaprav popolna iztočnica za njegovo nadaljevanje. ”Laž je v družbi postala institucija. S Twiterjem, Facebookom, Instagramom. Recimo, da smo se v Evropi še nekaj časa nazaj pretvarjali, da gre za resnico. Američani so pa že na začetku rekli, da so ljudje bedaki in bodo preprosto kupili tisto, kar se bo dalo na trg. Tukaj smo se pa še ukvarjali s konceptom iskanja resnice, a smo istočasno samim sebi lagali, da gre za resnico.”

”In če bi moral razdeliti regulativo na tri obdobja, kaj bi izpostavil,” Grčar povpraša dr. Romana Berčona, direktorja oglaševalske agencije Votan komunikacije. ”V osemdesetih letih so se najprej začele pojavljati družbene spremembe,” zagotovi Berčon. ”Postavilo se je vprašanje, ali se bo družba razvijala v smislu socialistične mentalitete, v smislu enakopravnosti, človeških pravic, istočasno pa se je pojavljal neoliberalizem. Zgodilo pa se je, da je izmed teh dveh opcij zmagal neoliberalizem in to kot edina možna izbira. Dandanes so tako cilji tržnikov, da dosežejo te in te rezultate, zadovoljijo apetite šefov in se požvižgajo na družbene kodekse.”

”Ko pa gre za vprašanje prava”, Teršek nadaljuje, ”imajo sodne oblasti nov razlog, zaradi katerega mora oglaševanje postati pravno nedotakljivo.« ”Treba je ultimativno priznati oglaševanju status umetniškega ustvarjanja. Umetniško ustvarjanje pa je za kakršnokoli pravno regulacijo nedotakljivo.” Berčon pa poudari, da je bistvo novega kodeksa prav nov trojček, ki ga imenujejo poštenost, resničnost in dokazljivost. ”Nekdo, ki je pošten in zase verjame da je, misli, da govori resnico. Ampak resnica je subjektivna. Bistvo pa je, da mora biti prav ta resnica v vsakem trenutku tudi objektivno dokazljiva. Tega kodeksa vseeno ne jemljem kot zapovedi. Jemljem ga kot slovnico. Kot nekdo, ki hoče napisati knjigo, in pri tem uporablja jezik. Jemljem ga kot orodje skozi katerega se vsak kreativec izraža. Omejeni smo sami s seboj, s svojo kreativnostjo, svojo kredibilnostjo.”